Ženske so neglede na to, kaj trobijo feministke, rojene negovalke in skrbnice

Iskanje izgubljenega zdravja se zdi kot vprašaj in klicaj v poplavi novodobnih priročnikov, ki vsak po svoje opevajo, kako je treba živeti ter negovati telo in duha. Je bil tudi to namen vašega pisanja? Potegniti črto in razbliniti vse dvome za vselej?

Ja, marsikdo mi reče, da bi se knjiga morala imenovati Najdenje izgubljenega zdravja. Sam ne verjamem v soljenje pameti in zvonjenje po toči. Knjiga ne zamolčuje mojih napak, stranpoti, slepih ulic – in prav to se zdi njena vrednost. Ker nisem edini, ki je blodil, prav nasprotno, blodimo vsi. Da se lahko najdeš, moraš biti prej izgubljen. Pika na i so potem nekateri moji konkretni nasveti, ki temeljijo bodisi na teh izkušnjah bodisi pa na skrbno – saj sem skeptik po veri – raziskanem znanstvenem gradivu. 

V nasprotju z reklom, da je smeh pol zdravja, sem prepričan, da smeh po sebi ne pomaga. Pač pa je dobra volja tista, ki prinaša zdravje, a je obenem tudi že odraz zdravosti in čilosti. Dobre volje znajo biti tudi ljudje brez smisla za humor.

Ja, prepričana sem, da se lahko vsak od nas najde v kakšni od teh izkušenj. Vaša osebna izpoved in vodnik za marsikoga obenem, torej. Se na vas obračajo mnogi, ki so jim vaši nasveti in videnja pomagali?

Pro bono se ukvarjam s svetovanjem ljudem v psihičnih stiskah ali življenjskih zadregah in pri tem mi je v največje veselje, če po tistem, ko s klientko (moški trpijo molče) prideva problemu do dna in najdeva izhod, nikoli več ne dobim glasu od nje. Njen molk pomeni, da je zadovoljna z življenjem ali iskanjem poti vanj, tako da ne utegne več pomisliti name. Enako je tudi pri tej knjigi. Da je uspešna, vem samo po tem, ker se tako lepo prodaja. Reklamo od ust do ust ji delajo ljudje, ki jim je že kako koristila. 

Iskanje izgubljenega zdravja je izrazito duhovita življenjska izpoved, pa čeprav obravnava tudi tematike, ob katerih bi kdo potočil solzo. A brez smeha pač ne gre in knjiga verjetno ne bi toliko pritegnila, če bi bila spisana v povsem resnem tonu. Marsikdo se odlično znajde v humornem slogu, nekateri pa vendarle ostajajo smrtno resni, ko gre za bolezni in slabo počutje. Vam je kdo očital lahkotnost pri podajanju tako pomembnih vsebin?

V nasprotju z reklom, da je smeh pol zdravja, sem prepričan, da smeh po sebi ne pomaga. Behavioristični življenjski »trenerji« učijo za drag denar menedžerje smeha – imajo celo posebne smejalnice –, a menedžerji še vedno cepajo kot muhe od infarktov. Tu se nazadnje smejejo le guruji, ko štejejo svoj honorar na poti v banko. Pač pa je dobra volja tista, ki prinaša zdravje, a je obenem tudi že odraz zdravosti in čilosti. Dobre volje znajo biti tudi ljudje brez smisla za humor.

Pravite, da ste čutili dolžnost, da vse svoje izkušnje zlijete na papir in jih povežete v knjigo. Morda bi vas lahko zbodla, da je takšno razmišljanje malce drzno? Dajati napotke o zdravju je lahko marsikdaj tudi hoja po tankem ledu – se kaj bojite tveganja, da bi se kdo prehitro oklenil vaših nasvetov? Jih narobe razumel?

Zanašam se na zdravo pamet. Kdor jo ima, bo knjigo prebral v celoti in bo v njem ostala kot celota, kot ogledalo, da se lahko gleda v njej, ne pa kot zbir receptov ali nasvetov. Seveda pa so v njej tudi nasveti, ki jih je dobro vsaj preskusiti. Za razliko od uradne medicine, ki veruje v bolezen, jaz verujem v zdravje – verujem, da je človek v milijon letih evolucijske selekcije pridobil telo, ki zna samo skrbeti zase, če se le ne pusti zapeljati skušnjavam, ki jih je prinesla šele civilizacija zadnjih nekaj tisoč let – naslajanju, samozamotovanju, financializaciji življenjskih radosti itn. Kar se tiče nasvetov s področja »življenjskega sloga« (grozen izraz), se ugodni, pravzaprav osupljivo ugodni rezultati pokažejo že po mesecu dni, o tem ne dvomim.

Zdravniki so bili njega dni vsi po vrsti sijajni ljudje, ki jih je notranji mehanizem gnal v to, da so skrbeli za druge. Za to je skrbela selekcija pred vpisom. Imeli smo jo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, ki je po individualnem pogovoru s kandidati za študij izločala povzpetnike, koristolovce, sadiste, narcise z bogovskim kompleksom, odljudneže in neumneže.   

Zdi se, da veliko informacij črpate z interneta, iz knjig, pripovedovanj drugih, svojih preteklih zapisov … Se kaj bojite samodiagnosticiranja? Ali drugače, vam je kdo kdaj vendarle pripomnil, da morda ni vedno prav jemati stvari v svoje roke?

Nasprotno, prav zdravniki so zelo očarani nad knjigo, saj se spoznajo na njen siže. Saj ste prebrali spremno besedo moje osebne zdravnice Sonje Ukmar, ki pravi, kako že, da je ponosna, da ima takega pacienta? Ne zavračam zdravstvene vede, vselej preverjam svoje izkušnje in intuicijo v strokovni literaturi, ko sem letos npr. staknil klopa in z njim borelije, sem šel skozi začetno antibiotično kuro. A odtlej prepuščam skrb za obvladovanje te potencialno izredno zoprne naselitve svojemu imunskemu sistemu, ki persistentne borelije drži v šahu. (Medtem ko mnogi obolevniki za boreliozo v Ameriki prejemajo antibiotične kure za drag denar do konca svojih vse bolj mučnih dni!) Imunski sistem je pa res treba negovati – dobavljati benignim črevesnim bakterijam ustrezni futer, da ga držijo v ravnovesju.

Nimate nobenih težav? Brala sem o hudih nevroloških in imunostnih posledicah te bolezni …

Malenkosti: telesna temperatura je zdaj nižja, med najmanj 34,2 in največ 35,8. Borelije so poskrbele za to v hipotalamusu, ker jim bolj paše hlad, pri 42 stopinjah pocrkajo namreč skupaj z gostiteljem. Vendar me ne mrazi in ne moti. Včasih se zbudim med 3. in 4. jutranjo uro rahlo preznojen – tedaj vem, da persistentne borelije skušajo rovariti v tem zanje ugodnem času, ko krvni sladkor upade itn. – znojenje je znak, da se je imunski sistem aktiviral. Včasih pod levim podplatom, če sem bos ali v nogavicah, med hojo začutim, kot da sem stopil na kaj mokrega (kar bi bilo mogoče, saj imamo doma štiri kužke). Pa je podplat suh. To je edini nevrološki simptom, ki ga imam. Težave, resne težave s kratkotrajnim spominom, pa sem imel prva dva meseca, a to je bila posledica antibiotične kure. Antibiotiki prav tako v hipotalamusu začasno okrnijo izdelavo novih nevronskih povezav, potrebnih za memoriranje. No, zdaj je to že dolgo mimo. Glede nižje telesne temperature: če bi kdaj zrasla na »normalno« (za druge), bi to pomenilo, da se telo odziva na kak infekt. Vendar od maja lani nisem še niti enkrat zakašljal. 

Nekdanje mlečne tegobe odraščanja medicina danes diagnosticira kot motnje in obolenja – prišepetava pa jim kapitalistična farmacevtika. Če je otrok trmast ali če vas zmerja, bodite veseli – to pomeni, da bi se rad uveljavil in da vam zaupa, tako da ne požira molče silne teže vertikalnega razmerja in ne zatira potrebe po samostojni rasti. 

Se vam je morda oglasil tudi kateri od zdravnikov, ki jih omenjate v knjigi?

Skoraj vsi znanci ali prijatelji med zdravniki me imajo radi in me radi berejo. Če kaj, potem mi kdaj kateri reče, da sem še premalo samozavesten. Zakaj? Ker jih sprašujem za nasvet. Tak je recimo dr. David Neubauer, vrhunski otroški nevrolog, ki mi je on dan napisal: »Dragi Branko, kadar prejmem tvoj email, me vedno pograbi radovednost, kakšen zanimiv nov simptom si spet odkril.« Ima me torej za rahlo hipohondričnega. A jaz mu odgovarjam, da sem hiperhonder, ha, ha.

V uvodu pravite, da je knjiga namenjena tudi tistim, ki bi se radi ognili belih halj. Nekatere halje pa so si vendarle prislužile tudi vaše pohvale in zaupanje. Kako jim je to uspelo? In kako si zdravniki zapravijo vaše zaupanje?

Zdravniki so bili njega dni vsi po vrsti sijajni ljudje, ki jih je notranji mehanizem gnal v to, da so skrbeli za druge. Za to je skrbela selekcija pred vpisom. Imeli smo jo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, ki je po individualnem pogovoru s kandidati za študij izločala povzpetnike, koristolovce, sadiste, narcise z bogovskim kompleksom, odljudneže in neumneže. Zdaj tega ni več, odločajo številčne ocene in spričevala, pa se noter vrinjajo takile maligni eksponenti kapitalističnega zdravstva, zavarovalništva, farmacije. Ti živijo in se redijo od bolezni – kako naj torej zares zdravijo?

Verjetno se marsikdo strinja, da bi naše zdravstvo, ki se nedvomno ponaša s številnimi vrhunskimi dosežki in izjemnimi strokovnjaki, naravnost zacvetelo, če bi temeljilo na boljši organizaciji. Tudi vi menite tako? Kateri so po vašem temelji dobrega zdravstva?

Ne, organiziranost ne more biti boljša, saj temelji na nadzoru, nadzor pa jo še bolj hromi (administurbiranje se reče temu). Bistvo je v tem: ker zasebno zdravstvo zagotavlja zdravnikom več denarja, je javnozdravstveni sistem kolektivno obsojen na hiranje. Tu je tudi tujina, kamor se selijo v obupu zdravniki. Zaostanki po mnenju koristolovcev morajo biti, sicer se ljudje ne bodo hoteli privatno zdraviti. Saj to že poznamo: poglejte si zobozdravstvo, kjer se je ta preskok zgodil še za časa socializma. Kakor je danes tam, tako bo jutri v zdravstvu. In tega ni mogoče nadzorovati, kajti zdravniki so kot skupina izjemno inteligentni. Ne moreš postati zdravnik, če nimaš inteligenčnega količnika vsaj 130. Kako naj jih torej brzda politika, kjer je pogoj za uspešnost inteligenčni količnik pod 100 – ali celo policija?

Če prav razumem, pravite, da pri nas še sploh ni tako slabo, saj se javno zdravstvo še drži.

Ja, do nadaljnjega. A ustavna kapitalistična pravica do podjetništva v zdravstvu bo nujno uničila javno zdravstvo, razen na nivoju za plačilno nesposobne. A kakršno plačilo, takšno zdravilo – to je maksima liberalizacije. Toda problem je hvala bogu dokaj teoretičen za tiste, ki zdravo živimo. Telo samo skrbi za svoje zdravje.

Bistvo je v tem: ker zasebno zdravstvo zagotavlja zdravnikom več denarja, je javnozdravstveni sistem kolektivno obsojen na hiranje. Tu je tudi tujina, kamor se selijo v obupu zdravniki. Zaostanki po mnenju koristolovcev morajo biti, sicer se ljudje ne bodo hoteli privatno zdraviti. Saj to že poznamo: poglejte si zobozdravstvo, kjer se je ta preskok zgodil še za časa socializma. Kakor je danes tam, tako bo jutri v zdravstvu.

Dovolj se gibajmo, preživljajmo čas na soncu, jejmo ravno prav, prisluhnimo svojemu telesu, smejmo se in razmišljajmo pozitivno. Pa še mnogo drugih dobronamernih nasvetov za dolgo in zdravo življenje se najde v številnih priročnikih, tudi v vaši knjigi. A vendarle nam lahko mati narava, genetika, bog, usoda ali kateri drugi dežurni krivec nanese hudo bolezen. Kako najti pozitivno mišljenje takrat, ko se zdi, da se lahko zgodba kar hitro konča? Da bomo morda izgubili boj?

Sedem faktorjev odloča – če nimate ravno kake genske anomalije. Pa tudi mnogi okvarjeni geni, veste, se izrazijo le pod vplivom okolja. Eskimi niso poznali kratkovidnosti, dokler niso začeli buljiti v ekrane. Zdaj pa so kratkovidne vse novodobne generacije Eskimov nad 15 let. Če živite zdravo – dovolj gibanja na prostem, malce telesne vadbe, vsakodneven stik z naravo, še posebno z gozdom, kajti vsi smo otroci gozda, družnost z ljudmi (ali psi in mačkami, če vas je strah ljudi), uživanje neprocesiranje hrane, ogibanje ogljikovim hidratom, spanje po cirkadijskem ciklusu (hodite spat s kurami, zbujajte se s petelini), ogibanje modri umetni luči, ogibanje stresu (mestno življenje) ali trajnemu dolgčasu (službena tlaka) – potem bo homeostaza lepo skrbela za vas.

Stik z naravo itn. je vsekakor nepogrešljiv, a kdaj je pri zdravljenju vendarle nujna tudi kemija. Kdaj, menite, vendarle ne gre brez te? In kdaj je je preveč?

Če ste zanič, čeprav živite zdravo, potem morate reč raziskati. Ko ugotovite vzrok, pa spet raziščite, kaj storiti. Internet je vse bolj poln ničvredne krame navideznih informacij, a če vtipkate pri iskanju poleg recimo simptoma, zdravila ipd. obvezno tudi academic research (znanstvene raziskave), vas bo iskalnik popeljal v zanesljive vode. Znanost je po sebi sijajna reč. Ko sem se odločal za antibiotike proti boreliji, me je taka metaraziskava prepričala, da moram jemati druge antibiotike in ne sumameda, ki ga sicer predpisujejo pri nas, ker ne zaupajo, da bo pacient izkazoval »komplianco« in res jemal zdravilo (komplianca je voljno izpolnjevanje navodil). Sumamed se namreč jemlje enkrat na dan, ne pa na 8 ur kot amoksicilin. Pri sumamedu se kronične težave pokažejo v 17 odstotkih, pri amoksicilinu le pri 4. Saj nisem nor, da bi bil komplianten! Se mi je pa potem res kar dvakrat zgodilo, da sem pozabil na antibiotik! Da se vrnem k bistvu: seveda je v zdravniškem poklicu, še sploh na osnovni ravni, še vedno ogromno ljudi, ki jim je mar. Morate samo paziti, da bo vaš osebni zdravnik – še veliko raje zdravnica – iz njihovih vrst. Negujte prijazne stike, izražajte tudi hvaležnost z zahvalo, lepo besedo, šalo, komplimentom, občasnim darilcem, kajti ti ljudje so zaradi sistema na robu izgorelosti. Če pa je zdravnik nemaren – a to se ne izkazuje vedno po tem, koliko piše napotnic in receptov, ampak bolj po tem, ali vas v pogovoru tretira kot osebnost in ne kot cifro –, ga čim prej zamenjajte. Morate se znati postaviti zase. Imam prijateljico, ki zadnje tri mesece kašlja in leži. Njena zdravnica je šla skozi osebno stisko in je zdaj depresivna. V treh mesecih ji ni napisala ne recepta ne napotnice za vsaj krvno sliko. Ko sem Mileno pregovoril, naj zamenja zdravnico (moja jo je bila kljub preobremenjenosti pripravljena prevzeti), in je šla to uredit, se nazadnje ni zgodilo nič, kajti dosedanja zdravnica ji je dvajset minut pripovedovala o svojih tegobah. Pa se je Mileni zasmilila … 

V zdravniškem poklicu, še sploh na osnovni ravni, je še vedno ogromno ljudi, ki jim je mar. Morate samo paziti, da bo vaš osebni zdravnik – še veliko raje zdravnica – iz njihovih vrst. Negujte prijazne stike, izražajte tudi hvaležnost z zahvalo, lepo besedo, šalo, komplimentom, občasnim darilcem, kajti ti ljudje so zaradi sistema na robu izgorelosti. Če pa je zdravnik nemaren – a to se ne izkazuje vedno po tem, koliko piše napotnic in receptov, ampak bolj po tem, ali vas v pogovoru tretira kot osebnost in ne kot cifro –, ga čim prej zamenjajte.

Ali sem prav slišala, da imate bolj v čislih nas ženske?

Itak. Na osnovni zdravstveni ravni pa še sploh. Tu se izraža skrb za drugega, in ženske so ne glede na to, kaj trobijo feministke, rojene negovalke, kot bitja voljna pomagati in skrbeti. Moškim je mar za ideje in orožje, ženskam za čustva in ljudi. Mlajša hči Ana študira socialno delo – ko se je vpisovala, sem videl v vrsti sto deklet in enega samega fanta (zato pa se reče »blažen med ženami«). Gre za materialno nehvaležen in delovno obremenjujoč poklic – zato gredo vanj ženske. Na specialistični ravni imam pa kar rad tudi zdravnike, kajti ta raven zahteva tudi nekaj shizoidne racionalnosti, pa četudi brezosebne, in pod kirurškim nožem, recimo, je morda boljše, če ga drži odločna moška roka.

Živimo v poplavi vedenjskih in učnih težav otrok, duševnih motenj odraslih. Farmacija ima za vse to pisano paleto izdelkov. Prehitro vržemo puško v koruzo in svoje življenje zaupamo tabletki?

Nekdanje mlečne tegobe odraščanja medicina danes diagnosticira kot motnje in obolenja – prišepetava pa jim kapitalistična farmacevtika. Če je otrok trmast ali če vas zmerja, bodite veseli – to pomeni, da bi se rad uveljavil in da vam zaupa, tako da ne požira molče silne teže vertikalnega razmerja in ne zatira potrebe po samostojni rasti. Prava motivacija ga bo že razrahljala, in nazadnje vam bo diskretno sledil, tako da bo odrasel – v vas, vendar v vas s skrivno začimbo.

Pa vendarle je kdaj treba poseči tudi po kemiji, če se lahko vrneva k njej – nekaterim šele tableta, denimo antidepresiv, pomaga najti pot iz teme. Se strinjate?

Ne, ne strinjam se. Obstajajo absolutno prepričljivi dokazi o tem, da antidepresivi v prvi fazi otopijo čustvovanje (in torej prikrijejo simptom), pozneje pa ne zaležejo več. Deluje homeostaza: možgani, ki jim preprečujete privzem serotonina, recimo, poženejo nove nadomestne receptorje, kompenzirajo torej čustveno pomanjkanje. Ko se po mesecih ali letih tega demfanja morda kdo poskusi odreči tabletke, presežek receptorjev vodi v začasno (nekajmesečno) manično reakcijo. Zdravnik seveda reče, da gre za poprej neodkrito bipolarno motnjo (nekoč se je imenovala manična depresija), in vam predpiše še uravnalce razpoloženja. Ta krog se ponavlja vse bolj prepadno, dokler se ne znajdete na mentalnem dnu, oropani za čustva, za doživljajskost, za kognicijo in celo za telesno funkcionalnost – vse tisto se zgodi, o čemer je farmacevtika sicer dolžna obveščati zdravnike, ne pa pacientov … Recimo glede kancerogenosti psihotropnih »zdravil«. Pokukajte kdaj na MIA, prostovoljno spletišče terapevtov (in drugih prizadetih), ki jim je mar. MIA (Mad in America) je ustanovil Robert Whitaker, glavni raziskovalec in kritik farmakolizacije človekovega vsakdana. Zelo si želim prevesti njegovo klasiko Anatomyof an Epidemic, ki sijajno razkrinkava sprego med psihiatrijo, farmacevtiko in državno kontrolo. 

Moškim je mar za ideje in orožje, ženskam za čustva in ljudi. Mlajša hči Ana študira socialno delo – ko se je vpisovala, sem videl v vrsti sto deklet in enega samega fanta (zato pa se reče »blažen med ženami«). Gre za materialno nehvaležen in delovno obremenjujoč poklic – zato gredo vanj ženske.

Da je ljubezen v vašem življenju ne le okusna začimba, temveč ključna sestavina, razjasnite takoj na začetku. Ga. Bernarda je,  tako se bere, fokus vašega življenja. Os, okoli katere se vse vrti. Bi bili revež brez ljubezni?

Absolutno največji čudež mojega življenja je. Vir nenehne in globoke sreče. A to sem si tudi malo zaslužil – ko sem jo prvič uzrl, sem si že vsaj sedem let prizadeval po samouresničenju. Recimo, prepovedal sem si lagati, blefirati, fintirati, si izmišljati  – tudi v pisanju, ki mi je kot izmišljevalcu sicer še pregladko šlo.

Ste vsestranski pisatelj, pravo besedo najdete na vsakem področju, in pero, no, tipkovnica, vam steče na ukaz. Kaj nam pripravljate v prihodnosti? Je morda tam zunaj kaj, za kar še niste zbrali poguma, da bi zlili na papir?

Ja, res je, pišem lahkotno, pač tako, kot teče bistra voda imaginacije čez kamenje resnice. Zakaj? Ker sem si izoblikoval tisto, čemur je Goethe pravil »fantazija za zaresnost resničnega«. Ker si nič ne izmišljam in ker pišem o rečeh, o katerih sem upravičen pisati, saj se nanje spoznam – namreč o svojem življenju, bližnjih in znancih, o svojem času in prostoru, o svojih kužkih – mi ne more zmanjkati štofa. Kot pravi sodnica Judy (Judge Judy) s CBS Reality: »Kdor govori po resnici, lahko mirne duše tudi kaj pozabi, saj mu ni treba pomniti lastnih laži.« Mnogi pisatelji, ki črpajo iz svojih fantazem, često bolnih, pod starost presahnejo – kako naj še osmič ubesediš represirano željo po, recimo, pedofiliji, po sadizmu (kakor se kaže iz vsake ameriške TV serije, recimo)? Kot rečeno, ne lažem, a to ne pomeni, da česa ne zamolčujem, bodisi iz obzirnosti bodisi iz potrebe po svojosti, po zasebnosti. Vsak nese kaj v grob, in raziskovalci imajo veliko veselje s poznejšim izbrskavanjem raznih zatajevanih nečednosti pri največjih duhovih človeštva – pri Dickensu, pri Dostojevskem, seznam obsega najbrž celoten leksikon. Jaz nisem velikan, pa so tudi moji skrivni grehi bolj skromni, tako da se ne bojim izgrebanja. Zdaj mi med drugim sproti nastaja knjiga o mojem načinu zdravega življenja, ki jo bom dokončal maja, leto dni po tistem, ko sem postal vegetarijanec, ki za nameček ne uživa žita ipd. Knjiga se bo imenovala Jesti brez obresti, to pove vse. V njej pa bo razkrito, kako lahko takole cveti človek pri sedemdesetih, ki ne uživa ne mesa ne škroba (sladkorja, medu, moke, sladkega sadja). Lahko bi se torej imenovala tudi Vztrajati brez vajati (cukra, kajti vse je cuker, tudi med, tudi jabolko, tudi kos kruha). To bo, upam, sijajna knjiga, dostojna hčera mojega Iskanja izgubljenega zdravja. Celo kuharske recepte bo vsebovala, čeprav sem načeloma proti predpisovanju receptov. Zdaj moram le še najti založnico zanjo. Poznate koga na Delu ali pri Slovenskih novicah?