NE! POMENI NE!

Moje dihanje se spremeni. Moj fokus. Moji udarci.

»To!« zakriči Arturo. »Še! Še bolj notri pojdi.«

Tolčem. Udarjam. Kot da to nisem jaz. Kot da je to Herkul.

»Ven!« pride krik iz mojih ust.

Sploh nisem vedela, da znam tako zakričati. Iz take globine. Ne prelomljeno, iz grla. »Ne! Dovolj!«

Ustavim se. »Joj, oprosti, Arturo. Oprosti, ker se derem nate.« Kar sram me je.

»Ne opravičuj se. Nadaljuj. Prilepi obraze tistih, zaradi katerih si se skrila, na ščit. In tolci po njih.«

Hočem ugovarjati, da potem ne bom pridna. Da pridne punčke tega ne delajo. A se spomnim, da nočem biti več pridna. Da hočem biti cela.

»Vstopili so v tvoj prostor, Savina. Tvoj prostor. Spravi jih ven.«

Rekla sem: »Ne!« Ne je: »Ne!«

V meni se nekaj premakne. Iz tiste drobne pikice levo, na vrhu moje križnične kosti, se zbudi orkan. Bes.

»Ne! Ne pomeni: Ne!«

Ne poskakujem več, kot da sem na vzmeteh. Popolnoma mirna sem. Diham. Zavestna vsakega svojega giba. In svojega prostora. V sebi in zunaj sebe. Varujem ga.

Prvič postanem bojevnica, ki se bori zase. Moj prostor je moj. Pripada samo meni. Moj ne je ne!

»To!« pravi Arturo.

»Ne dotikaj se me. Spizdi!« zleti iz mene.

Zgrozim se. »Joj, Arturo, oprosti za kletvico.«

»Ne opravičuj se. Raje zakriči vame: 'Get the fuck out of my space.'«

Po dvorani odmeva: »The fuck out … The fuck out …«

Ojoj. A si upam to ponoviti?!

A hočem biti pridna?

Ali bom raje cela?

Pridna, ali cela?

CELA!

Zakričim. »Get the fuck out of my space!«

Zdaj dobim čisto nov val moči.

Zdaj gre zares.

Če prideš notri brez mojega dovoljenja, ti odrežem glavo.

Tako udarjam.

Zdaj gre zares.

Odrežem ti glavo.

»Z mečem preženi iz svojega prostora vse, ki so kadar koli brez dovoljenja vstopili vanj. Ali pa si jim dala dovoljenje, pa so izkoristili tvoje zaupanje in jim zdaj ne pustiš več vanj. Ti določaš pravila. Ti izbiraš. Tudi če si nekoč nekoga spustila v svoj sveti prostor, ne pomeni, da ima dovoljenje za vedno. To je tvoj prostor. Tvoje telo je tvoje. Tvoja energija je tvoja.«

Zdaj ne kričim več z besedami. Kričim z udarci. Ne samo da se branim: ščit, ki ga Arturo drži, porivam čedalje bolj stran. Ne samo da mu ne pustim več vase: tudi v moji bližini ne sme več biti. Ne more več biti.

NIČ VEČ ZBITA SKUPAJ – POVEČANA

»To je moj prostor,« slovesno rečem, ko po koncu boja, ki sem ga zmagala, ležim sredi dvorane.

Križ me, proti vsej logiki, niti malo ne boli več. Čeprav sem skakala. Brcala. Migala točno tisti del, kjer je moja poškodba; me niti malo ne boli več. Dobesedno čutim energijo, ki je bila prej tam, zbita v bolečo gmoto – kako zdaj prosto teče po mojih celicah.

To sem jaz. Ta zbita bolečina sem jaz. Brez bolečin, ko zavzamem nazaj svoje ozemlje.

Če me bo kadar koli še kar koli bolelo: bom vedela, da sem se spet zbila skupaj. In se bom povečala nazaj.

Pljuča imam pa tako velika, kot je celotna dvorana. Še nikdar nisem dihala s tako veliko kapaciteto.

»Ja, to je tvoj prostor. To je tvoje ozemlje. To si ti,« Arturo je ponosen name.

»Tako se počutiš, ko si cel,« hvaležno rečem.

Tako se počutiš, ko si sam sebi pomemben. Najbolj pomemben.

Ko je pomembno, kaj čutiš.

Ko si sama sebi tista oseba, ki si si najbolj sveta. Se imaš najraje.

Najbolje veš, kaj je prav zate. In verjameš sebi. Verjameš vase. 


(Se nadaljuje.) 

Pretekli zapis najdete tukaj. Zgodbo pa lahko nadaljujete tako.