Borut Lesjak: Ključ do celjenja je samoljubezen

Ali po vaši oceni v čedalje hitrejšem tempu življenja inogrožajočem stresu naredimo dovolj za celostno sprostitev telesa induha vsak dan, torej skrbimo zase, ko smo še zdravi?

Najprej prisrčen pozdrav, kar je obenem že del odgovora. Pravijo, da je čas najdragocenejša valuta, s katero razpolagamo. Sam pa vidim tako, da je največje bogastvo naša pozornost. Kamor gre naša pozornost, tja namreč teče naša energija. Zato bi moralo biti ključno vprašanje našega življenja: Kam usmerjamo svojo pozornost? Ali je to res naša izbira, izbira naše svobodne volje? Ali morda večinoma živimo na avtomatskem pilotu in se nezavedno odzivamo na dražljaje, ki nas tako ali drugače držijo v kleščah? Na skupinah celjenja, ki jih vodim, lahko vidim, da smo pripravljeni narediti zelo veliko za svoje zdravje in dobro počutje. Vse več se tudi govori in piše o mehkih, notranjih vrednotah in dandanes ni več sramotno, če meditiraš. Obratno. Vendar – in to je ogromen vendar – je lahko naš apetit po izboljšanju sebe usidran v iluzijo: v našo staro zgodbo, da je z nami nekaj narobe in moramo najti rešitev, po navadi zunaj sebe; tudi kadar verjamemo, da pravzaprav iščemo v sebi in delamo na sebi. Miselne tvorbe, ki nas lahko vse življenje držijo v ujetništvu, so pravzaprav izjemno krhke in nemočne, čeprav se nam dozdeva, da so neuničljive. Naši strahovi, nočne more, občutek nemoči in pomanjkanje energije – vse to je nekaj, kar se lahko spremeni čez noč, če že ne kar v trenutku. Resnica je, da je edina moč naša lastna. Z njo krojimo svojo usodo. In ko si enkrat iskreno izberemo pravo celjenje, nas nič več ne more ustaviti. 

Zakaj najpogosteje obtičimo v svojih zgodbah?

Ker pozabimo, kdo v resnici smo. Na neki točki nas je zunanji pritisk prisilil v samoobrambo in skrili smo se v zanikanje. Nismo ne želeli ne zmogli čutiti tako hude bolečine, kot nam je bila prizadejana, zato smo se pred njo zaprli v notranji, miselni svet. V iluzijo. Ker se to največkrat pripeti v otroštvu, govorimo o notranjem otroku, ki ni zaceljen. Bolj prav bi bilo reči, da je zavest otroka, ki smo nekoč bili, ujeta v začarani krog stare zgodbe. Dogodek v sedanjosti, ki je podoben travmatičnemu iz preteklosti, nas lahko pahne v občutek nemoči, zmedenosti, odrezanosti od celote – vse naše zavedanje se namreč zoži na zorni kot otroka v izvirnem položaju, ki ga nihče ne objame in mu ne nudi varnosti in ljubezni. Sami smo, nebogljeni smo, trpimo. Čakamo na mamico, da nas stisne k sebi, ali atija, da nas vzame v naročje. Nekaj, kar se ni zgodilo takrat, ko smo to najbolj potrebovali. Celjenje je vrnitev v zavedanje, da smo zdaj odrasli. Da smo v svoji polni moči – ki je moč ljubezni. Zdaj se zmoremo sami objeti in si jasno povedati, da se imamo radi. Tudi kadar trpimo. Predvsem kadar trpimo. In šele ko naš notranji otrok začuti, znova in znova, da je varno in da je ljubljen, se bo vrnil k celoti – in naše bitje bo zaceljeno. Nobeni dogodki nas ne bodo več iztrgali iz polnega zavedanja.

Ljubezen ni čustvo v trebuhu niti misel v glavi. Ljubezen je zavest v srcu.

Vi ste po tridesetih letih prišli do točke zloma in preloma, kajne?

Pred sedmimi leti sem bil nekdo drug. Moja zgodba je bila črna kot noč brez zvezd. Niti kančka upanja nisem več čutil. Imel sem vse: ljubečo ženo in dva angelska otroka, obilje in varnost. A tega nisem videl. Ponavljal sem si, da je nekaj grozno narobe z menoj in vsem svetom. Bolj ko sem si to ponavljal, bolj sem v to verjel. Nazadnje sem čutil samo še to in živel sem v osebnem peklu. Verjamem, da imamo največ možnosti za preskok v novo zgodbo, kadar nimamo več česa izgubiti ali pridobiti. S tal ne moreš pasti. Sam sem bil pripravljen narediti veliko, če že ne vse. Zato sem z veliko hvaležnostjo sprejel v svoje življenje metodo celjenja po Davidu Elliottu – njegovo knjigo Celjenje sem prevedel – in meditacijo dihanja, ki sem jo začel izvajati vsak dan vsaj pol ure, pogosto pa več. Nikoli ne bom pozabil svoje čisto prve meditacije dihanja, ki sem jo opravil neke sončne jesenske nedelje. Srce se mi je po desetletjih ponovno odprlo, da so solze lile iz mene. Iz mračne spalnice, kjer sem meditiral, sem vstopil v svetlo dnevno sobo, kjer je bila moja družina. Smejalo se mi je, da sem komaj lahko govoril. Čutil sem, kako rad jih imam. Zavedal sem se, da je to edino, kar šteje. Vedel sem, da si to izbiram. In spet sem imel upanje, ki me od tedaj ni več nikoli zapustilo; čeprav sem moral na poti celjenja še skozi mnogo trnja.

Kaj nam lahko poveste o metodi celjenja?

Od vseh metod, ki sem jih izkusil v življenju, je ta edina, ki deluje. Drži, da ne gre le za metodo, saj nikoli ne učinkuje samo ena stvar, temveč celoten sklop vsega. Naša izkušnja je kumulativna. Celjenje je več kot zgolj meditacija dihanja, ki je sicer njegovo osnovno orodje. Poudaril bi rad, da je ključ do celjenja samoljubezen. To je lahko za vsakogar nekaj drugega in nihče ne more s prstom pokazati, kako se nimaš ali imaš rad, kot ti tudi ne more razodeti, katera pot je zate najboljša. Sama meditacija dihanja, ki najbolje deluje, kadar je vodena – četudi vodi glas na posnetku – pa pomaga vsaj za kratek čas umiriti um in s tem priti v stanje, ko ne verjameš več tako trmasto v svojo staro zgodbo. Odprejo se nove možnosti, upanje, zaupanje. Morda pa bi res lahko živel nekoliko drugače, si rečeš. Morda pa sem pripravljen. Morda sem zadosti dober in vreden. Morda zmorem. Poskusil bom! Že pri prvem poskusu dihanja po tej metodi skoraj vsak začuti v sebi vibracijo, drhtenje, mravljince – ki so telesni občutek naše lastne energije ali mogoče celo duše, kako se pretaka skozi naše telo in bitje. Sčasoma, pri rednem in doslednem izvajanju meditacije, pa se naučimo skozi koprene in meglo stare zgodbe ugledati svoj pravi jaz, ki je nedoumljiv. Vsakokrat spoznamo nov vidik tega, kdo smo. Ko se učimo samoljubezni, ustvarjamo svojo novo zgodbo in z njo samega sebe.

Celjenje je vrnitev v zavedanje, da smo zdaj odrasli. Da smo v svoji polni moči – ki je moč ljubezni.

Je torej dobra rutina pol ure meditacije dihanja vsak dan za to, da smo do sebe (in drugih) prijaznejši in sočutnejši?

Vsak dan diham, kot rečemo po domače, vsaj sedem minut, če le lahko. Največkrat pa pol ure. Pa ne samo zato, ker bi moral ali ker se zavedam, kako dobro in celilno je to zame. Ne. Diham zato, ker rad diham. Ker je to del mojega življenja, kot pesem in ljubezen in sonce in dež, je del moje resničnosti. Lepo je, če najdemo možnost meditirati vsak dan ali vsaj nekajkrat na teden. A meditacija je nekaj, kar moramo šele spoznati – tako kot samega sebe. S prakso se učimo. Naša izbira je, kako daleč ali kako globoko vase in v središče vesolja gremo. Ne verjamem, da kam dospemo. Iskreno ne verjamem v cilj. Verjamem pa v stanje oziroma občutek, da se imam dobro v življenju. To ni zgolj sreča, ki bi lahko bila odvisna od okoliščin, zunanjih ali notranjih. To je stanje duha, stanje celostnosti. Ljubezen ni čustvo v trebuhu niti misel v glavi. Ljubezen je zavest v srcu.