Na mizi ležijo njegove Zibelka sveta in Knjiga o Radi ter Nekropola kakopak, čakajoč na podpis. Borisov korak je vse prej kot počasen, vase zaverovan. Dolg plašč, čepica, šal, časopis v stranskem žepu. Nemir ne pojenja. Besedna municija se takoj izrazi v »ljubezni!«, ki da mu je dala novo upanje, preberem, ga odvrnila od vsenavzoče grožnje smrti v taborišču. »Odvrniti me ni mogla,« pove povsem mirno, »kajti če bi bilo treba danes spet napisati poglavje o izkušnji smrti, bi ga. A človek nekako ne glede na vse te okostnjake začne upati, da bo našel pot, in če jo bo, jo lahko le prek ljubezni.«

Vse to uničenje ženskih teles v lagerju ni bilo le delo moških. Ženske so mučile ženske še toliko bolj silovito. Še bolj krute so bile kot moški! Kadar ženska sovraži in je sadistična, je sadistična na sadističen način.

Jopič deportiranca

»Res sem ti hvaležna,« reče lik Lucie v Zibelki sveta, in preden lahko nadaljujem, že vskoči: »Lucie ima svojo usodo, izgubila je vero v ljubezen. Zaradi očeta, ki jo je posiljeval. V ljubezen ne verjame več ...« A vseeno reče, nadaljujem: »Samo tvoja zasluga je, da v zastrupljenem svetu, sredi kuge, kot bi rekel Camus, prizadeta rosna deklica dozori v plemenito maščevalko nad preteklim zlom.«

Menite, da vam je veliko žensk hvaležnih? vprašam. »Ne vem. V knjigi Zibelka sveta sem omenil tudi delo Eve Thomas Molk kot posiljevalec (Le viol du silence). V njej Thomasova piše, da je sanjala o otroku, ki svojemu psihologu reče, naj si najprej obleče jopič deportiranca. Potem da se bosta pogovarjala, pravi. Naj še on čuti, kako je. Kar pravim jaz, je nastalo na tej podlagi. Pisateljica zapiše, da so edine knjige, ki jih bere z zanimanjem, knjige nekdanjih deportirancev. Oče je Lucie zaklepal v sobo in jo posiljeval. Bilo ji je, kot je bilo deportirancu, ki je prišel v taborišče, okoli pa električna žica, da ni mogel zbežati. A zanjo je bilo v resnici še slabše kakor za tistega, ki je končal v nemškem taborišču in so lahko z njim naredili, kar so hoteli ... Deportiranci ste bili telesno in duhovno mučeni, v rokah dominacije gestapa, pravi Thomasova, ampak me druge – in ne govori samo zase, temveč tudi za tiste, ki se ne javljajo, in teh je še vedno veliko – nimamo ne knjig, ki bi pisale o nas, ne spomenikov, nimamo krajev, kamor bi se kdo šel enkrat letno poklonit mrtvim. Za nas vsega tega ni, pove, smo duševno in telesno posiljene; izgubile smo vero v ljubezen. In v svojem delu Eve še napiše, da doživljajo še to, da morajo molčati. Me smo tiste posiljene, a posiljevalec dejanje taji. Nimamo nobenega dokaza in brez dokazov je bolje, da si tiho. In molk je tako novo posilstvo, ki ga živimo, ker ne moremo drugače.«



Bistvo življenja

A vi ji pomagate, preberem, da ljubezen ponovno najde ... Vztrajam. »Tako verjame ona. Pred časom sem dobil njeno razglednico. Žena je slutila, da se nekaj dogaja, a je bila tako plemenita, da me o tem nikoli ni spraševala. Ni bila vesela, ampak ... Ob koncu Zibelke postane jasno, da moja in njena leta ne gredo skupaj. En dan boš rekla pa pa, nasvidenje, rečem, bova šla vsak po svoje. Ona se je potem poročila z mlajšim moškim, danes pestuje otroke svoje hčerke.« Koliko je stara? vprašam. »Pred leti je šla v pokoj. Okoli šestdeset jih bo imela. Videl sem jo, ko sem bil v Parizu. Večerjala sva skupaj, bila je prav lepo zgovorna. Nedavno mi je pisala iz Kambodže; veliko potuje, vedno se je reševala s potovanji v daljne dežele. Študirala je otroško psihologijo, da je reševala njih, otroke. Imela je tak značaj. Bila je simpatična in verjetno ji je marsikdo dvoril, a je to vzela kot šport, ne kot veliko verovanje v moč ljubezni ... Ljubezen?« se zamisli. »Ne, ni to, da on samo pride v sobo in te kar tam na hitro zagrabi okoli pasu in vrže na posteljo. Ne, to ni ljubezen, to je strastno napadanje! Ljubezen se mora roditi na podlagi božanja, čutenja, veljave te, kako bi rekel, dopolnitve moškega spola z ženskim ... To je bistvo življenja.«

Vaše modre oči

Vmes pristopi fotograf in poprosi gospoda, naj sname očala. Lepe oči da ima, reče, rad bi jih videl, fotografiral. In Pahor v smehu odvrne, da se počuti kot Gina Lollobrigida, katere lepe oči je želela videti kamera.

Plemenita da je bila, ste rekli, ker vas ni nikoli spraševala o drugih stikih, si ne morem pomagati. Prav res? Plemenita? »Z ženo sva se združila za skupno življenje na podlagi svobode, ki v zakon ne spada. Ampak jaz sem prišel iz taborišča ... Smrt nam je pustila absolutno, izredno svobodo. Še danes jo čutim. Ne da bom kot Don Juan, temveč ... da ne morem priseči zvestobe do smrti ...«

Natakarica se vendarle spomni, da bi pristopila in povprašala, ali bi kaj popili. Odloči se za kavo, a da mu tukajšnja ni preveč všeč. Eno, boljšo, spije, preden pride sem.



A da je Rada vendarle živela tako, kot je hotela, zapiše tudi sama: »Ti rad pobegneš in sama rada vidim, da pobegneš, ker rada čakam in kadar čakam, se krivulja mojih čustev spet dvigne.« V Knjigi o Radi je tako z začetka avgusta 2009 najti Borisovdnevniški zapis, da se je odločil ponovno prebrati Gigi avtorice Colette, ki jo je zadnje čase imela Rada zraven tednika s križankami. Sam ji jo je podaril za božič leta 1954: »Sinoči se mi je, ko sem po večerji prebral zadnja poglavja, razodelo, zakaj je Rada spet vzela v roke Gigi. Predvsem ker ji je po svojem značaju, po svojem samosvojem ukrepanju, po živem odzivanju (jaz sem izbral zanjo psevdonim Živka!), po bistrosti duha zelo podobna. Vendar še posebno zato, ker se ob predlaganem ženinu, zelo znani, uveljavljeni osebnosti, ki si lahko izbere partnerja po mili volji, dekle najprej upre, potem pa ob njegovi izjavi o ljubezni spozna njegov resnični značaj in vse preseneti s privolitvijo njegovi prošnji. Tedaj izreče znameniti stavek: 'Dognala sem, da sem rajši nesrečna z vami kot brez vas.' Kolikor se zelo rahlo spominjam, mi je podobno izjavo nekoč ali izrekla ali napisala Rada ...«

Leta 1956 Radino pisemce pravi takole: »Dragi moj fant. Tebi ne bom nikoli mogla reči 'dragi mož', ker čutim, da boš ostal večni fant in to je vsekakor lepo.« »Vidite, sama odgovarja na vaša vprašanja!« vzklikne Boris in nadaljuje: »Rada je bila zame dar življenja. Večkrat sem tudi sebi priznal, da je nisem bil vreden. Ko sem bil že poročen, se nisem znašel v svojih letih in sem ohranjal mentaliteto pubertetnika; fašizem mi je uničil mladost. Samega sebe nisem dobro ocenil. Najti življenje po smrti, ki si jo v taborišču doživel, ko si se na smrt navadil, ko si jo tudi nosil, preoblačil ...«



Sto let

Avgusta boste praznovali stoti rojstni dan, rečem. Se še vedno počutite kot fant, za kakršnega vas je imela žena vsa ta leta? »Kot fant ne ... Si pa želim, da bi lahko božal žensko telo, to pa čutim ... Še včeraj sem to čutil. Marsikatera me po predavanju objame ... Eni sem celo pripomnil, da me objema, kot bi objemala kip! A kaj bi se zgodilo, če bi vam rekel, da bi vas prav zares poljubil?«

Ljubezen je za Pahorja verovanje, upanje v prihodnost, po vsem, kar je bilo videti v lagerju, po eksploziji dveh jedrskih bomb, po Vietnamu, po vsem, kar je hudega počel kapital ali pa Pol Pot ... Ljubezen je tudi pravičnost in tukaj ima veliko vlogo ženski svet, je mogoče prebrati. Da, ženski svet. In žensko telo. In stik z njim ... »Pa ne gre za telesni stik, ampak za božanje! To je bistvo!« je jasen. »Ni najpomembnejša penetracija v žensko. Da, bistvena je za to, da gre človeški rod naprej, v redu ... Ampak pri ljubezni je drugače. Najpomembnejše je pričakovanje, ko čutiš, da gre na obeh straneh zares. In to božanje, ko začneš priznavati žensko telo, njegovo lepoto ...« A misli se vrnejo v taborišče. »Vse to uničenje ženskih teles v lagerju ni bilo le delo moških. Ženske so mučile ženske še toliko bolj silovito. Še bolj krute so bile kot moški! Kadar ženska sovraži in je sadistična, je sadistična na sadističen način.« In spet nazaj ... »Ko govorim o čaščenju ženskega telesa ... Kot pravim v knjigi – to je čaščenje, ki bi ga lahko primerjal z rojstvom človeškega sveta! Že Antigona reče: 'Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu!«



Očetovski poljub

Kdaj ste nazadnje poljubili žensko, vprašam. In že se spomni svojega slavnega je t'embrasse. V knjigi piše, da je med razglednicami, zataknjenimi za steklo kredence, nekoč poiskal tiste, ki jih je Radi poslal s poti. »In ugotovil sem,« zapiše, »da sem večkrat obžaloval njeno odsotnost ... Ta je t'embrasse sem stalno uporabljal, ker slovenskega objema razglednica ne prenese.« »Moja oče in mati sta bila glede tega zelo zadržana,« pove. »Nismo si izkazovali naklonjenosti. A poljub ... Nazadnje sem jo poljubil takrat, ko sem jo vprašal, kdo jo ima rad. 'Radonči, kdo ima tebe rad,' sem jo vprašal. Njen skoraj smehljajoči se obraz se je še bolj osvetlil, ko je tudi ona vprašala: 'Kdaj si se tega zavedel?' A da bi se dotaknil ženskih ustnic ... Od takrat se jih nisem več. Nisem imel priložnosti. Sem srečal ženske, da, vendar ne takšnih, ki bi me prepričale k tikanju. No, to tikanje je v italijanski družbi pogosto, a gre za tovarištvo. Ah, tudi to je že pokvarjen izraz,« se zamisli. In spet misel na Rado ... V dnevnik sredi avgusta 2009 zapiše: »Po srečanju z osebo, ki sem ji dal ime Lucie, sem spremenil svoje razmerje do Živkinega hudega, ji postal duhovno in s tem čustveno bližji. Seveda je žal ostajala tista tradicionalna zadržanost, ki je bila tudi v Živki zelo poudarjena, tako da z besedo drugačno čutenje ni posijalo na dan, javljalo pa se je v vsem najinem početju, kot sem že povedal. Ona me je spomnila na ljubkovalni izraz Radonči, jaz pa potem odkril otroškega čočili. Kar je pomenilo, da sva obšla neposredne izjave in jih uveljavljala z neposrednim čutenjem in izražanjem.« »Vedno je bila igriva, duhovita,« pove med intervjujem, ki počasi najdeva svoj konec. »V odgovoru ni nikoli čakala niti pol sekunde. Poljubljanje na ustnice, za lahko noč, to ni bilo v navadi ... Na stavek 'Ampak en bešek bi se vseeno prilegel' pa je odreagirala. Kako jo je lahko en tak otročji ljubkovalni izraz tako prepričal? In potem sem jo stalno tako pozdravljal. In ona se je odzvala. Sem ji rekel, da tako govorijo mamice. Ona pa me je popravila, da tako govorijo očetje,« se nasmehne, z mislimi zazrt v minljivo. »Ko sem jo obvezoval in ji menjaval rute na oteklih in vlažnih nogah, tega nisem počel kot bolničar, kot sem se na glas kdaj pošalil, ker me je imela za slabega bolničarja, ampak s posebnim, skoraj častitljivim spoštovanjem,« piše dnevnik.

Rade ni več. Spomin ostane. »Če me danes kulturna javnost marsikje ceni kot vrednega pričevalca kug 20. stoletja, gre spet velika zahvala prav Radi. Seveda sem dolžan zahvalo svoji materi in svojemu očetu, sestrama Evelini in Marici, predvsem Evelini, ter vsem, ki so me imeli radi ali prenašali, kot hčerka Maja in sin Adrijan, vendar je Rada bistveno prispevala z darom svojega prvinskega ponosa tako nastanka kot potrditve mojega dela,« se zapiše v Knjigi o Radi oktobra 2010. Minili sta že skoraj dve uri. Treba je oditi, čeprav je vprašanj mnogo. Urno vstane, se odene. Zaželim si skupne fotografije. Jasno je, da je tega vajen. Pol Evrope se je že fotografiralo z njim. Na to je, se vidi, ponosen. Njegov dom ima pogled na morje. Tudi pogovor z njim širi obzorja. Življenje ni le črno in belo. Le zakaj tako malokrat vidimo barve?