Si slovenski potrošniki pravilno razlagamo pojem domače? Je v varni in zanesljivi prehranski verigi dovolj pridelkov ali surovin za predelavo slovenskega porekla? Kako kupovati po zdravi pameti, kakovostne izdelke za ne nujno visok znesek? Na vprašanja odgovarja izr. prof. dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist z biotehniške fakultete ljubljanske univerze.

Je filozofija prehranjevanja lahko preprosta, po zdravi pameti?

Tako raziskave kot praksa kažejo, da potrošniki pri odločanju pozornost že nekaj časa močno odmikamo od živila, torej od fizičnega proizvoda v ožjem smislu, v mnogo širšo perspektivo. To pomeni, da v proces nakupne izbire vključimo širše osebne, družbene, etične in še številne druge vidike. V ospredje pri izbiri izrazito vstopa distribucijski kanal, torej trgovec, pri katerem je proizvod na voljo. Tukaj vidimo izrazite premike. Kupci so bolj kot proizvajalcu, kot kaže, začeli zaupati trgovcu, to pa za živilska podjetja in kmete ni ugodno. Razumljivo je, da se družba razvija, a vprašanje je, ali je premik referenčnega vira informacij o hrani na trgovca dolgoročno vzdržen. Tudi Slovenke in Slovenci smo v zadnjem desetletju radikalno spremenili razmerja dejavnikov v nakupovalnih odločitvah.

Če država in državljani ne bomo gledali bolj dolgoročno in temu primerno začeli tudi ravnati, noben drug ne bo poskrbel za nas. Hrana je prva stvar. Postaviti si moramo ogledalo in za začetek pogledati, kakšni so motivi nakupa – ali smo popolnoma podivjani in počnemo stvari, ki škodijo nam, ekonomiji, okolju.  

Dr. Kuhar, pravite, da smo Slovenci dokazano »šopoholiki«, saj neverjetno veliko časa in napora namenimo nakupovanju. In navajate za primerjavo: »Evropejec povprečno obišče 3,3 trgovine na mesec za nakup hrane, Slovenec 5,1. V analizi ene vodilnih svetovnih agencij za tržne raziskave smo v tem aspektu absolutni zmagovalci in daleč pred drugouvrščeno Dansko. To je eden zelo nenavadnih fenomenov Slovenije.« Kako se prehranjujemo?

Glede na podatke uvoza in izvoza se prehranjujemo slabše. Povečuje se uvoz v kategorijah visokoprocesiranih živil, sladkarij, sladkih prigrizkov. Izstopa uvoz iz držav, ki imajo prilagojeno proizvodnjo živil za trge z nižjo kupno močjo. Lahko navedem zelo akuten primer zadnjega meseca, na kar so me opozorili študenti. Gre za ikonični globalni čokoladni vafelj. Ugotovili smo, da je distributer spremenil nabavni vir, pri čemer je odslej v Sloveniji na voljo izdelek s pocenjeno recepturo – proizvajalca stane manj; nas potrošnike v Sloveniji pa več. Profitna marža za proizvodno-distribucijski sistem se je povečala. Vsi v verigi so na boljšem, Slovenci pa imamo na voljo slabši izdelek. 

Slovenija je globalno gledano relativno premožen trg, kar se kupne moči tiče, kaže pa, da smo potrošniki zelo nonšalantni glede kakovosti in brez težav sprejmemo takšne pojave. To je le eden od primerov, a v desetletju smo brez resnične potrebe drastično spremenili nakupne vzorce, naše košarice so polne poceni uvožene hrane slabše kakovosti. Posledice se kažejo na ekonomskem področju, saj tržni delež izgubljajo slovenski proizvodi in s tem delovna mesta, davki in prispevki. Kmalu lahko pričakujemo javnozdravstvene posledice, ni pa zanemarljiv tudi negativni okoljski pečat. Ob povečanem uvozu hrane smo povečali emisije, povezane z distribucijo hrane.

Preberite še: Alya o tem, da je staršem hvaležna za vrt, ki bogato rodi

Seveda je najboljša praksa sezonsko in domače. Ali varna prehranska veriga lahko izpolni povpraševanje in kaj lahko potrošniki storimo za večji delež lokalno pridelane hrane na svojih krožnikih?

Za to, kar se dogaja, ne moremo v celoti prevaliti krivde na potrošnika. Ljudje smo zelo pragmatična bitja in potrebujemo močno motivacijo, da se potrudimo kaj spremeniti. Morda resda trdimo, da smo podporniki samo domačega, samo lokalnega in samo najboljšega, a ko je to treba spremeniti v dejanskost, trčimo na drug dejavnik in odgovor – zakaj so nakupni vzorci takšni, kot so, in zakaj je rezultat na trgu takšen, kot je. Kako ohraniti prehransko suverenost? Treba bi bilo razumeti pomembno dejstvo: razmere na agroživilskem trgu oblikujejo velika živilskopredelovalna podjetja, strateško povezana s kmetijstvom in drugimi dobavitelji surovin. V sliki so tudi butični proizvajalci, ki jih trg seveda tudi želi in potrebuje, a jasno je, da zgolj v nišnem obsegu. 

V strukturi nacionalnega agroživilskega gospodarstva sta potrebna oba segmenta: stebrni sistemi, ki zagotavljajo stabilnost, preprečujejo anomalije, ki jih prinese uvoz, obenem pa seveda tudi manjši proizvajalci, jaz jim pravim nanozgodbe. In zelo narobe je, da je vrh slovenske kmetijske politike pretirano fasciniran zgolj nad tovrstnimi nanozgodbami, zagotavljanja razvojnih pogojev in spodbud za stebrne sisteme proizvodnje hrane pa se ne zna ali ne želi lotiti. V tem, v duhu populističnega modusa delovanja, ne vidi političnega izkoristka. To pa je nekako tako, kot da minister za gospodarstvo na radarju delovanja ne bi imel Revoza, Krke, velikih hotelskih sistemov in bi se prvenstveno, morda celo izključno ukvarjal s ključavničarji, popravljavci koles, proizvajalci ezoteričnih napojev in mazil ter popoldanskimi s.p.-ji v sobodajalstvu. Majhni, butični proizvajalci in pridelovalci so pomembni v vseh ekonomskih sektorjih in jih nujno potrebujemo, a veliki sistemi so eksistenčno pomembni za cilje, ki pa jih politika zastavlja. Tudi v agroživilstvu, ko govorijo o samooskrbi, suverenosti in samobitnosti.


Preberite še: Dr. Aleš Kuhar: Slovenci pojemo več banan kot jabolk! 

Za konec: v prehranskem preobilju potrošniki moramo biti izbirčni, kajne?

Če država in državljani ne bomo gledali bolj dolgoročno in temu primerno začeli tudi ravnati, noben drug ne bo poskrbel za nas. Hrana je prva stvar. Postaviti si moramo ogledalo in za začetek pogledati, kakšni so motivi nakupa – ali smo popolnoma podivjani in počnemo stvari, ki škodijo nam, ekonomiji, okolju. Dokler je še opora na trgu s slovenskimi kmetijskimi in živilskimi izdelki, so tuji dobavitelji še dokaj previdni, ko nacionalne opore ne bo več, bo njihova igra drugačna. Se pravi, zaradi majhnosti trga lahko delujejo tako, da potrošniki plačujemo več in dobivamo slabo. Potrošniki si zelo močno tlakujemo svojo pot – tako kot se v trgovini vedemo, tako trgovci in ponudniki delujejo. Pomislite, če ne bi več jedli čokolade, ki je občutno slabša, a po isti ceni, bi se nekdo gotovo zdrznil. Če ne bi kupovali jogurta za 17 centov, ker kakovostnega za takšno ceno niti teoretično ni mogoče narediti, pakirati, transportirati, se na polici ne bi več znašel. Ampak ne, mi deremo in kupujemo proizvode, ki so neverjetno poceni, in se ne sprašujemo, zakaj so tako poceni. Popolnoma brezglavi smo. Imamo se za narod tako imenovanih foodiejev, po drugi strani pa s polic v nakupovalne vozičke najbolj letijo živila, ki so na popolnem cenovnem dnu, in nikogar ne zanima, zakaj so tam. Skratka, res je skrajni čas, da se streznimo.