Nekdanja TV voditeljica Alenka Kesar v roke bralcev pošilja svojo drugo knjigo Druga žena, ki spisana brez filtra in brez olepševanja, vrača vero v ljubezen in nam pokaže, da lahko tudi za dežjem ločitve posije najlepše sonce. Odkrito Alenkino pisanje v knjigi popelje skozi njeno ločitev po 22 letih zakona – vse do srečanja, ki v njeno življenje prinese močno ljubezen na prvi pogled, z njo pa tudi izzive ob ustvarjanju novega družinskega življenja z drugim možem Kamenkom Kesarjem.
Osebna izpoved bralca potegne na vrtiljak močnih čustev, v bolečine in rane ob koncu prvega razmerja in v vznemirljive občutke ljubezni, ki ji v hipu spodnese tla pod nogami. Avtorica razkriva iskrene prvoosebne zapise o tem, skozi kakšne izzive vse jo je vodila pot do srečnega konca.
Vloga druge žene
»Ko sem pisala to knjigo, so stavki kar vreli iz mene. Kot bi samo čakali, da jih položim na papir in zaključim neko poglavje svojega življenja. Ob pisanju sem uvidela, kje so točke, ki sem jih že prebolela, in katere rane so še vedno sveže. Verjamem, da se bo v situacijah, skozi katere sem šla kot mama, žena in snaha, našla marsikatera ženska. Upam si trditi, da bo marsikateri ženski knjiga v pomoč in v uteho, predvsem pa v navdih, da je prava ljubezen še mogoča, tudi ko se zdi, da je zanjo morda pozno. Konec koncev sem ob ločitvi že imela 40 let in dve hčerki,« je o knjigi Druga žena povedala Kesarjeva.
V knjigi torej odpira aktualno tematiko o tem, v kakšne vloge vse je postavljena druga žena – v vlogo mačehe, snahe in žene, ki išče svoj prostor ob moškem svojega življenja. Največji izzivi na poti do srečnega konca so v knjigi povezani z združevanjem dveh družin, Alenkine in Kamenkove, in nedvomno tudi s samo odločitvijo, da je ločitev neizbežna.
Prava ljubezen obstaja
Kljub temu da Druga žena gane do solz, bralca opremi predvsem z upanjem, da prava ljubezen obstaja, in daje pogum, da se je zanjo vredno boriti. Je ena od tistih knjig, ki spreminja pogled na odnose, in utegne prevesiti jeziček na tehtnici v iskanje čustveno izpopolnjujočega življenja, saj je odkritosrčna in topla kot avtorica sama.
Alenka nam je razkrila tudi odlomek iz svoje nove knjige, ki opisuje enega izmed bolj bolečih trenutkov v novem zakonu:
Najin otrok
Prvič sva šla s Kamenkom skupaj v Opatijo enkrat junija, ko se je že kazalo poletje. Bivala sva v manjšem hotelu v središču mesta. Prvi večer sva večerjala v restavraciji tik morja. Za sosednjo mizo je sedela družina iz Italije s prelepo hčerko, ki je imela kake tri leta. Obraz so ji krasili dolgi črni kodri, ki so ji padali na ramena in na povsem črne oči. Nosila je belo oblekico in bele sandale. Nisem se je mogla nagledati. Mala je odkrila, da lahko hodi do najine mize po škarpi, in je večer preživela v lovljenju ravnotežja med starši in nama. Vsakič, ko je prišla do najine mize, se nama je sladko nasmehnila, in ko je bila pri naju že najmanj desetič, je Kamenka narahlo dregnila v ramo. Njena mama je zaklicala: »Isabella, basta!«
»Isabella,« sem zasanjano ponovila. »Isabella je čudovito ime. Lahko bi jo klicali samo Bella, lepa.«
Kamenko me je pogledal. »Koga bi tako klicali?« Videti je bil zmeden. »Najino hčer, če bi jo imela,« sem odgovorila.
Čutila sem, da bom jokala. V grlu me je bolelo od potlačenih solz. Te solze so bile tam pred nama, na tisti popolni junijski večer, ko sem že čutila poletje v nosnicah, z moškim, ki je prišel v moje življenje, ko sem bila že postavljena, mati dveh otrok in ženska s kariero. Moški, ki je razmazal črto med mojim prejšnjim življenjem in tem, ki se nama je obetalo, in ki me je gledal kot kraljico.
»Razmišljaš o otroku?« me je vprašal.
»Včasih,« sem odgovorila.
»Pa bi ga res rada imela?«
»Ne vem,« sem bila odkrita. »Po eni strani bi si najbolj na svetu želela najinega otroka, po drugi strani pa imava skupaj štiri.«
Kamenko je bil dolgo časa tiho. Gledal je morje in mene, pa spet morje in mene. Potem je globoko vzdihnil: »Jaz tega svojima dvema ne morem narediti.«
Debelo sem ga pogledala. »Česa?«
»Da bi imel s teboj otroka.«
»Ne razumem. Tvoja otroka me imata rada, vesela bi bila polsestrice ali polbratca.«
Zmajal je z glavo. »Morda bi res bila, a to bi pomenilo, da je na svetu še nekdo, ki ga imam tako rad kot njiju. Ne bi bilo pošteno. Potem bi imel otroka, ki bi živel pri meni, medtem ko Tara in Ian ne živita z menoj.«
Molčala sem. Skozi mene je šel val neskončne ljubezni do mojih deklic. In val razočaranja. Želela sem si otroka s Kamenkom. Solze so mi zalivale oči, ostala sem brez besed. Prijel me je za roko in jo stisnil. Tudi on je imel solzne oči.
Takrat sem spoznala, da nikoli ne bova imela skupnega otroka ...
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: