Simona Weiss je za svoje diplomsko delo, študijo o dečku z aspergerjevim sindromom, prejela študentsko Prešernovo nagrado. Znanstvena monografija Leseni deček sodobnega časa – Aspergerjev sindrom, teoretska spoznanja in študija primera je poglobitev njenega diplomskega dela. V njej je izpostavljena in razdelana študija o Gašperju, dečku z aspergerjevim sindromom. Strah matere, da bo monografija s prepoznavnostjo in izpostavljenostjo nje in njenega prvorojenca, ki takrat še ni bil polnoleten, lahko škodila, jo je od objave odvrnil. Po njeni smrti se je njen življenjski sopotnik Goran Šarac delo odločil izdati.

»V glasbeni karieri sem tako in tako naredila vse, kar mi je trg omogočal. Ko dvajset let zabavaš druge in si jim nenehno na voljo ob vseh praznikih, dneh, ko slavijo, se vprašaš, kaj pa jaz, kaj pa moje neuresničene želje, cilji, ki jih želiš doseči zato, da bi se zadovoljil, bil miren v sebi.« Simona Weiss, Ona, 29. marec 2011 

Vlada nam kult popolnosti

V intervjuju za Ono, ki je izšel 26. marca 2011 in je nosil naslov Življenje, nenehni kaos, je Simona na vprašanje o svoji znanstveni monografiji, zakaj je povezala zgodbo o Ostržku z aspergerjevim sindromom, odgovorila: »To je ideja, ki se je rodila povsem naključno. Ko sem mlajšemu sinu brala pravljice, sem v zgodbi o Ostržku začutila toliko podobnosti z avtisti. Leseni nespretni fantič, ki ni razumel sveta okoli sebe ... Rekla sem si, saj res, od kod piscu ideja o tem liku; koliko je bilo avtistov nekdaj, sem se vprašala, jih je danes več ali pa je to samo posledica tega, da več vemo, da jih bolje prepoznamo in da živimo v bolj nestrpni družbi? Nedvomno živimo v času, ko vlada nekakšen kult popolnosti, dovršenosti, družba pa je izrazito tekmovalna. Kot da ni prostora za vse drugačne, kajti če ne sodiš v koncept, si takoj čuden – posledica je, da te odrinejo, izločijo.«

Jasen cilj od prvega dne

V svoji generaciji študentov je bila najverjetneje edina, ki je imela pred sabo jasen cilj: bolje razumeti motnje avtističnega spektra. Brati danes njene besede ob zavedanju, da je surovo prehitro odšla, je boleče. Na vprašanje, kaj ji pomeni bogastvo, je povedala: »Življenje je nenehen izziv, samo gledati moraš znati. Moj pogled nanj je izjemno širok, čeprav ni nujno, da vedno vse poteka po naših željah in pričakovanjih. Je pa od nas odvisno, kako se v tem procesu znajdemo, prilagodimo, se kaj naučimo. Ne obremenjujem se z odvečnimi vprašanji in se prepuščam trenutkom tukaj in zdaj. Dobro mi je bilo prej in dobro mi je zdaj.«

PRVO TEMELJITO IN ZAOKROŽENO DELO O ASPERGERJEVEM SINDROMU V SLOVENSKEM PROSTORU
»Delo ocenjujem kot visoko ekspertno znanstveno monografijo, v kateri se zrcalita njena seznanjenost in jasno razumevanje Aspergerjevega sindroma. Teoretska spoznanja, v katera nas uvede v prvem delu besedila, posrečeno in uspešno poveže s praktičnim prikazom študije primera, vendar, kot rečeno, brez zapuščanja znanstvenega diskurza pri pojasnjevanju problematike.« Dr. Valentin Bucik, red. prof. za psihološko metodologijo z oddelka za psihologijo filozofske fakultete v Ljubljani o Simoninem delu in njeni znanstveni monografiji


Počivaj v miru

Na dan, ko sva opravljali intervju, je minilo že sedem let, odkar ni pela. Kdaj se je ozrla nazaj na glasbeno sceno, a je hitro ugotovila, da je vse enako, da prav ničesar ni zamudila. »Estradni kolegi me včasih vprašajo, ali kaj zaslužim. Odvrnem, da ne, da moram celo plačati, saj študij ni poceni. Gledajo me, kot da ne morejo doumeti, zakaj to potem sploh počnem. Verjetno si mislijo, da se mi je zmešalo,« se jetedaj nasmehnila v odgovor. »Daleč od tega! Ne moremo vsega meriti po materialni koristi. Seveda je treba preživeti, a življenje je lahko zelo enostavno. Glasba vsekakor ostaja del mene, del mojega 'novega' življenja. Gre za nekakšno sinergijo vsega, kar je prinesel čas, in to sem jaz. Če bi kar koli manjkalo, bi bila to druga oseba. In jutri se bo zagotovo našlo še kaj novega, kar bo vzbudilo moje zanimanje. To se mi zdi bogastvo življenja.« Počivaj v miru, Simona. Tvoje delo živi naprej.