Otroštva se dolgo nisem spominjal preveč dobro. Najbrž so bili trenutki, ki sem jih doživljal prijetno ali varno, a jih ni bilo ravno veliko. Veliko več spominov prežema predvsem močan strah, občutek, da nisem sprejet ali sem celo zavržen. Stalno sem imel občutek globokega sramu, da smo zelo revni, da je v zelo številni družini alkohol, da oče ni odrasel moški, ki ni ravno v vlogi očeta, in dejstvo, da sem moški, ki ga privlačijo ženske. Za nič od tega nisem bil odgovoren, a občutek sramu zaradi vsega tega se je tako globoko zažrl vame, da so minila desetletja dela na sebi, da sem se ga zares zavedel in ga občutil. 

Fizičnega nasilja ni bilo veliko, toliko več pa čustvenega in duševnega. Želel sem si topline, ne vedoč, kaj to pravzaprav je. 

Vzgojen v alkoholizmu

Danes vem, da vsi ti občutki niso niti malo čudni glede na to, da sem odraščal v taki družini, kot sem. Vsakdanjik je bil prežet z alkoholom, depresijo, revščino, zlorabami, obupom ter seveda vsem drugim, kar spada zraven. Povrhu se mama ni znala potegniti zase ter si najti svojim sposobnostim primerne službe. Pa še toliko otrok. Fizičnega nasilja ni bilo veliko, toliko več pa čustvenega in duševnega. Zdaj sicer vem, da sta se oba starša trudila po najboljših močeh, a hočeš nočeš je bilo to meni za vzgled. Želel sem si topline, ne vedoč, kaj to pravzaprav je. Prišla je še puberteta in zaljubil sem se v sošolko. Seveda si takrat tega nisem upal povedati niti njej, saj nisem imel ne samospoštovanja in ne samozavesti. S prvo zaljubljenostjo ni bilo nič. Pa ne samo s prvo. S 23 leti sem se naposled odločil, da si končno poiščem dekle. 


Podobno ranjeni se privlačimo

Šel sem na plesne vaje in izbral najbolj plašno dekle tam nekje v kotu. Po plesnih vajah sem na vsak način vztrajal, da se še kdaj dobiva. Zdaj mi je jasno, zakaj ravno ona, saj »iste sorte tiči skup letajo«, takrat pa nisem vedel, da se podobno ranjeni privlačimo. Nadaljevalo se je tako, da sva prišla skupaj in tako ostala skoraj desetletje. Nanjo sem bil kot prilepljen. Stalno sem se ji prilagajal, brez nje nisem zdržal niti minute. Prav trpel sem, ker se nisva mogla pogovarjati, a niti zdaleč nisem pomislil, da je sploh mogoče kako drugače. Vztrajal sem z njo, ker sem mislil, da me nihče ni zmožen prenašati, kaj šele biti z mano. Sčasoma se je vedno bolj poznalo, da ne komunicirava globlje. Njena čustvena hladnost mi je bila zelo domača, kar samoumevna, a po dveh letih mi je končno le nekaj reklo, naj vztrajam pri vprašanju, zakaj je še posebno nemirna. 

Naposled mi je le priznala, da se je zaljubila v drugega. Skušal sem ji dati še eno priložnost, a sem kmalu uvidel, da nima niti najmanjšega smisla. Vse skupaj me je strašno prizadelo. Ob petkih na poti iz službe sem zaradi osamljenosti več tednov skoraj vsakič jokal, česar si prej pravzaprav sploh nisem dovolil. Nisem prenesel te praznine, zato sem začel kar hitro razmišljati, da bi si našel drugo dekle. Po še eni zavrnitvi pa nisem več zmogel prenesti vsega. Zapadel sem precej globoko v depresijo. Naposled sem se odločil, da moram nekaj storiti. Da mi gre dobesedno za življenje. Odšel sem k osebni zdravnici, ta mi je predpisala antidepresive in mi povedala za skupine za samopomoč za sorodnike in prijatelje alkoholikov Al-Anon. Poklical sem številko, ki mi jo je dala zdravnica, in se po pogovoru, polnem topline, še trdneje odločil, da obiščem srečanje odraslih otrok alkoholikov, ki so del Al-Anona. 


Končno občutek pripadnosti

Takoj na prvem srečanju sem začutil pripadnost, po kateri sem vse življenje tako hrepenel, a se tega sploh nisem zavedal. Začutil sem tudi podporo preostalih članic in članov na moji poti nove rasti. To mi je dalo veliko novega upanja, ki sem ga tako hudo potreboval. Opazil sem, da ostali napredujejo, in to mi je dalo še potreben pogum, da vztrajam. Začel sem resno delati na sebi. Najprej na občutku pripadnosti. Toplo sem bil sprejet, začel sem sodelovati. Nekako nagonsko sem začutil, kaj je dobro zame, čeprav se tega še nisem dobro zavedal. Veliko osnovnih čustvenih izkušenj mi je enostavno manjkalo. Napredoval sem kar hitro, prihajala so spoznanja in včasih prav prebujenja. Predvsem mi je bilo pomembno, da sem si končno zmogel priznati hudo zasvojenost z odnosi. Praznino v sebi sem predolgo polnil z drugimi, predvsem z družbo žensk. 

Orodja programa Al-Anon so delovala, ker sem jih uporabljal; hodil sem na tedenska srečanja, govoril o sebi, poslušal druge, se pogovarjal in družil še bolj zaupno na štiri oči, si omislil mentorja, sodeloval na izletih, prireditvah ... Vse skupaj mi je pomagalo, da sem dobival občutek pripadnosti, sprejemanja, svoje zmožnosti, vrednosti. Rasla mi je samozavest, samozaupanje ter na splošno sprejemanje samega sebe. Danes lahko rečem, da ne grem več nazaj. Seveda me je še vedno večkrat strah, občutki, ki sem jih pridobil in okrepil, občasno izgubijo moč. Takrat imam možnost delovati in se ne prepuščati vlogi žrtve, kar mi je bilo prej samoumevno in edino poznano. Počasi si priznavam in sprejemam tudi svojo moško plat! Zame je to še vedno trd oreh. 


Naučil sem se odpuščanja

Zdaj pa lahko nanizam še uspehe v osebni rasti. Prebolel sem izgubo mame, iz srca sem odpustil prvi dolgoletni partnerici, z očetom sem še pred njegovo nedavno smrtjo bistveno izboljšal odnos in celo začutil sočutje zanj. Celo odraslo življenje je pravzaprav trpel, ker je kot majhen otrok med vojno nekaj let preživel v delovnem taborišču. Ni čudno, da je pil. Zbližala sva se, čeprav se on sam ni veliko spremenil. Bistveno pa se je spremenil moj pogled nanj. Videl sem pa, in ni mi bilo vseeno, kako ga je njegova bolezen alkoholizma prizadela telesno in duševno. Globoko je seveda vplivala tudi na vse nas, ki smo bivali z njim. Zdaj vem, da ga nisem mogel spremeniti, lahko sem ga le sprejel takega, kot je. Mislim, da je to pravzaprav ljubezen. Seveda pa sem se moral kdaj tudi zaščititi, ko je njegovo vedenje slabo vplivalo name. Tudi na ta način postavljam sebe na prvo mesto. Prej nisem vedel, da je to zdravi egoizem, ki meni pomaga, drugim pa ne škoduje. 

Veliko stvari sem se naučil od ljudi, ki jih srečujem na tedenskih srečanjih ter občasnih druženjih. Z veseljem hodim tja, spoznal sem veliko čudovitih ljudi. Zaradi tega počasi spoznavam, da sem čudovit tudi sam. Veliko lekcij dobim v življenju. Nanje sem prej gledal kot na težave, ki jih imam. Zdaj pa vem, da so to le priložnosti za rast. Samo odprt moram biti. Vesel sem, da sem našel Al-Anon. Vesel sem, da sem z njim dobil rešilno vrv iz jame, v katero sem padal. Nikoli več ne grem tja nazaj! 

O DRUŠTVU AL-ANON
Društvo za pomoč družinam alkoholikov Al -Anon je bilo ustanovljeno leta 1951 v ZDA. Začeli sta ga ženi ustanoviteljev skupnosti AA (anonimnih alkoholikov), saj sta po streznitvi partnerjev ugotovili, da tudi onidve potrebujeta pomoč. Tako se je kot v AA-ju tudi v Al-Anonu začelo širiti članstvo, najprej v Ameriki in potem še po vsem svetu. Kasneje so ustanovili še Alateen, ki je namenjen otrokom in najstnikom, ki jih je prizadela bolezen alkoholizma.
Danes je v svetu v 130 državah več kot 30.000 skupin Al-Anona.
V Sloveniji imamo društvo od leta 1989, trenutno deluje 22 skupin, ki se srečujejo osebno in 11 skupin, ki se srečuje prek internetnih portalov.
Za vse informacije in vprašanja so vam na voljo:  
  • po elektronski pošti na info@al-anon.si
  • po telefonu na številkah 031 744 722, 041 590 789 ali 040 589 877
  • po navadni pošti na naslovu Društvo Al-Anon, Trg Osvobodilne fronte 10, 1000 Ljubljana
  • pomoč pa lahko poiščete tudi na njihovi Facebook strani Al-Anon Slovenija