Vložite pobudo za odvzem opravilne sposobnosti po uradni dolžnosti
Zahvaljujem se za vaše zelo zanimivo vprašanje. Kot kaže imate zares opraviti z dokaj tipičnim »kverulantom«.
A za laike najprej pojasnilo, kaj sploh pomeni »kverulantstvo«. Gre za bolestno tožarjenje, za pritoževanje zoper vse neugodne odločitve, ki ga izvajajo osebe, ki so patološko zaverovane vase in, ki najpogosteje trpijo za precej hudo osebnostno motnjo.
Problem kverulantstva oziroma maničnega, obsesivnega pravdanja je psihiatričnega izvora. Psihiatri posameznike, ki se soočajo s kverulantsko osebnostno motnjo pogosto uvrščajo med bolnike, ki trpijo za paranojo.
V Sloveniji so sodišča do kverulantstva premila. Ker Ustava RS vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v sodnih postopkih, so kverulantnom vrata sodišč načelno na široko odprta. Tudi, če oseba na sodišče vloži trideset vsebinsko popolnoma neutemeljenih pravnih vlog zoper trideset različnih udeležencev, ji sodnik samo zaradi tega dejstva še ne more preprečiti nadaljnjih procesnih aktivnosti.
Lahko pa zato sodniki zoper take osebe sprožijo postopek (delnega) odvzema opravilne sposobnosti, kar pa storijo (pre)redko. In to je narobe. Zakaj? Predvsem zato, ker kverulanti po eni strani zlorabljajo svojo ustavno pravico do varstva pravic v sodnih postopkih, po drugi strani pa - tako kot v vašem primeru - nasprotnim strankam povzročajo veliko materialno in nematerialno škodo.
Zaradi aktivnosti »maničnih pravdarjev« so se namreč tožene stranke prisiljene z njimi spustiti v pravdo, čeprav si to sploh ne želijo in za to ni nobenega razumnega razloga. To se seveda pozna tudi na njihovi denarnici, saj nekateri toženci zaradi kverulantskih aktivnosti nasprotne stranke zapadejo v resne finančne škripce, saj morajo denar za sodne takse in odvetnike založiti same, tudi, če ga kasneje dobijo povrnjenega. Poleg tega kverulanti še dodatno obremenjujejo že tako preobremenjena sodišča z vlogami, ki nimajo nobene osnove in jim tako povzročajo dodatno delo in stroške.
V tujini so do kverulantov precej bolj strogi. V večini sodobnih pravnih sistemov se zlonamerno, zdraharsko pravdanje šteje za zlorabo sodnega postopka. Zaradi maničnega pravdanja pa lahko ne le kverulanta, ampak tudi njegovega pravnega zastopnika (denimo odvetnika) doletijo (visoke) denarne kazni.
Čeprav kverulanti v sodnih postopkih praviloma izgubljajo, kar jih seveda tudi precej stane, izkušnje kažejo, da jih sama izguba denarja še ne odvrne od nadaljnjega pravdanja. Zato je edino učinkovito pravno sredstvo zoper njih (delni) odvzem opravilne sposobnosti. Temeljno pravilo je, da se opravilna sposobnost odvzame, če nastopijo razlogi in stanja, ki osebi jemljejo sposobnost, da bi sama skrbela zase, za svoje pravice in za koristi.
Postopek za odvzem opravilne sposobnosti lahko sprožijo organ socialnega skrbstva, javni tožilec, zakonec ali zunajzakonski partner osebe, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost, ali njen sorodnik v ravni črti in v stranski črti do drugega kolena. Sodišče pa mora začeti postopek po uradni dolžnosti, če izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega je določeni osebi potrebno odvzeti opravilno sposobnost.
Svetujem vam, da na sodišče (najbolje preko odvetnika) vložite pobudo, v skladu s katero naj to ukrepa zoper vašega nekdanjega partnerja tako, da proti njemu začne postopek (delnega) odvzema opravilne sposobnosti po uradni dolžnosti. Naša sodna praksa je že izrekla, da je pri udeležencih sodnih postopkov, pri katerih obstaja patološka nagnjenost k tožarjenju, mogoče postaviti domnevo, da niso sposobni skrbeti zase, za svoje pravice in koristi pri aktivnostih, povezanih s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, in da jim je zato mogoče delno odvzeti opravilno sposobnost.
Še ena možnost bi bila vložitev odškodninske tožbe zaradi nekdanjega partnerja, a je vprašljivo, če bi ta – glede na zgoraj omenjene argumente – dosegla svoj namen.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: